3 komentarjev 22.06.2007 23:08
Kristina
… so v polnem teku.
Samo ena težavica je: prepočasi gre. Scenarij bi moral biti že zdavnaj napisan, a ga je zaenkrat le tričetrt končanega. Samo trideset strani. Kaj pa naj, če se je šola komaj končala? Saj ni bilo časa, za mano sta dva meseca morilskega učenja. Zato pa zdaj ne lenarim in poležavam, kot bi se to morda spodobilo za začetek počitnic, ampak se trudim z načrtovanjem.
Potrebujemo ogromno rekvizitov. Danes sem že po btc-ju iskala modro platno, ki ga potrebujemo, da z njim prelepimo prazno sobo, in nekaj drugih stvari, a bolj ali manj brez uspeha. Me je pa močno razveselila nova trgovina v kleti hale A, ki prodaja čisto posebne igrače – orožje. Trgovina je polna pištol, ki izgledajo zelo realne. Žal so kar drage, ampak bolje je kupiti drago in kvalitetno, kot pa poceni in takoj na prvi pogled neprave.
Potem sem šla v Levčka (tudi v kleti Hale A) in iskala glino za ustvarjenje določenih kipov, ki imajo velik pomen v filmu. Našla sem jo, ampak tehtala je 10 kg, zato sem se odločila, da grem ponjo naslednji teden, ko jo bom lahko naložila na prtljažnik kolesa. Ne mislim vlačiti 10 kg vse do doma. Druga težavica je, da bi morala te kipe pobarvati in prelakirati, ampak se nikakor ne spoznam na to, katere barve in kakšen lak naj uporabim. Bom izprašala prodajalko.
Velik del filma se odvija v dokaj temačnem baru. Dolgo sem premišljevala, kako naj ga ustvarim. Na srečo imamo nekaj odvečnega pohištva, ki ga bom prelepila z lesenim furnirjem, da bo izgledalo temačno in predvsem leseno. Nekako ga bom prelakirala in predelala v šank. Ostalo odvečno pohištvo bom razžagala in iz njega naredila police, ki jih bom pritrdila na modro platno, ki bo na steni za šankom. Nanje bom naložila čim več steklenic, modro platno pa računalniško spremenila v temačno leseno steno. Upam, da mi bo uspelo nekako ustvariti vzdušje temačne krčme.
V filmu se pojavi tudi leteči zmaj (ki pa ne leti, samo stoji nekje). Zato potrebujem palice in nekakšno platno. V Baumaxu sem našla palice, ki stanejo samo okoli sto tolarjev po kosu. Platno bom pa že našla nekje.
Eden izmed prizorov se bo odvijal na terasi nekega dokaj oddaljenega bloka. Zato smo preverile stanje v naših stolpnicah. Povsod so terase zaklenjene in nedostopne, smo pa zato odkrile lestev, ki je vodila do lopute v stropu, kar bi nam še kako prav prišlo v enem izmed prizorov.
Zaenkrat nam gre torej kar dobro, čeprav mi ni jasno, kako bomo celoten celovečerec posnele v samo treh tednih, zdaj pa imamo samo malo več kot en teden časa, da dokončamo scenarij in pripravimo vse potrebno za snemanje. Ah, pa še kamero si moram kupiti, ker je moja stara obupno slaba. Je pa vseeno razburljivo vse skupaj, ker se z vsakim dnem bolj bližamo snemanju, ki bo nedvomno še bolj zabavno od (dokaj stresnih) priprav.
Kategorija:
aktualno,
film,
načrti
Dodaj komentar 26.05.2007 23:12
Kristina
Ker sem prezaposlena. Trenutno je ogromno testov in borbe za boljše ocene v šoli, še več pa učenja, učenja, učenja. Za nič ni časa. Zato gre tudi s scenarijem (pre)počasi. V načrtu je bilo, da bi ga končali do konca maja, ampak dvomim, da bo šlo. Ker ga lahko piševa le dva dni na teden (vikend – pa še to bolj malo časa), je napisane le nekaj čez polovico zgodbe. Na tesno bo šlo, na tesno.
Kategorija:
aktualno
2 komentarjev 19.05.2007 01:21
Kristina
Danes sem si ogledala španski film Favnov labirint.
Obljubljali so, da je pravljica. V predfilmu so kazali sama pravljična bitja. Pa vendar je bilo teh pravljičnih komponent v filmu bolj malo, v ospredju je bila realnost, kruta realnost po državljanski vojni (l. 1944), ki pa se je v bistvu zaradi skupine upornikov še nadaljevala.
Film vsebuje kar nekaj eksplicitno nasilnih prizorov, ki še poudarijo krutost, ki je vladala v takratnih časih. Tudi napetosti ne manjka, nekaj strahu pa je verjetno občutil vsak gledalec. Čeprav je bila 13-letna glavna junakinja nekoliko idealizirana (saj se noben otrok ne bi prostovoljno čisto sam sredi noči odpravljal v labirint sredi gozda), je svojo vlogo odigrala dobro.
Kar pa je najboljše: Film pusti gledalcu, da sam presodi, če so se vse pravljične prigode resnično zgodile ali pa je bil to le pobeg punce pred kruto resničnostjo. Je bilo vse, kar se je zgodilo, le odraz njene domišljije?
Ocena: 4/5
Kategorija:
film
Dodaj komentar 16.05.2007 16:54
Kristina
Tako se začenja pesem Svetlane Makarovič z naslovom Črna ladja.
Neverjetno, kako umetniške pesmi ona poje. Ko jih poslušam, me prevzame otožnost, melanholija, pa tudi nekakšen navdih, nekakšno hrepenenje po nečem daljnem, nemogočem, skoraj po smrti …
Za trenutek se znajdem v novem svetu. Zaprem oči, naslonim se nazaj, prepustim se žalosti. Prijetni žalosti, ki ne zapusti telesa, ki ga noče zapustiti. Uživam samoto, osamljenost, na skrbi in delo pozabim. Skoraj že čutim, kako stojim na obali … v temi … sama …
Besedilo pesmi:
Stojim na obali, čakam na ladjo in skrivam obraz,
stojim in čakam in prisluškujem, kako se izteka čas …
Sonce se niža, bo skoraj zašlo,
črn oblak je prepredel nebo,
zdaj je že zdavnaj prepozno za slovo.
Minute kapljajo, drsijo po licih,
vlažne in slane se zde …
In veter lista po knjigi spomina
in mi sega v lase …
Vsi ste že zdavnaj z obale odšli,
sonce se niža, se že večeri,
pome prihaja črna ladja noči.
Že vidim obrise jambora
na zlatem ozadju neba
na črnih valovih se pozibava
ladja, ki z njo bom odšla …
In kadar odplujem in ko se morje
za črno ladjo umiri …
Poberi to knjigo, ki zdaj pozabljena
v mokrem pesku leži …
Moje besede izbrisal bo čas,
čas bo izbrisal ime in obraz,
spominjaj se le tega, da sem bila …
Kategorija:
glasba,
osebno
10 komentarjev 15.05.2007 02:13
Kristina
Kot ljubiteljica gledanja in snemanja filmov si že dolgo prizadevam posneti celovečerni film, no, vsaj eno uro in pol naj bo dolg.
Začelo se je že v rani mladosti (9-10 let), ko sem s prijateljicama snemala filmčke o Harryju Potterju. Takrat je bila to za nas zgolj igra, ustvarjalna igra. Po tem je sledil dolg premor, ko smo sicer kdaj pa kdaj še razmišljale o snemanju filma, a smo se bolj posvečale gledanju čim večih filmov v kinu. S tem smo pridobile nekakšen smisel zanje in pred dvemi leti smo spet posnele kratek filmček, neumen in amaterski, a smešen. Ta nam je dal nov zagon za snemanje filmov, zato smo se lotile prvega ‘pravega’ filma, ki sicer traja le deset minut in 38 sekund, a smo ga vseeno snemale 3 dni in pomenil je nekakšen začetek resnega ukvarjanja s filmi. Tudi ta film je bil zelo amaterski, a računalniško obdelan, smešne napake pri snemanju in igranju, ki sem jih dodala na koncu, pa so filmu pričarale nekaj posebnega in prisrčnega.
Naslednje leto (avgust 2006) smo, ne da bi karkoli prej načrtovale, posnele nov film. Občutno boljšega. Traja namreč pol ure, snemale pa smo ga 8 dni. Ker smo si zgodbo izmišljale sproti, seveda ni ravno pretirano profesionalna. Vendar pa je film čisto gledljiv, sploh po zaslugi mojega večmesečnega računalniškega obdelovanja, tako da je v filmu ogromno efektov. Sploh zato, ker smo igrale like, ki imajo nadnaravne moči. Film je v splošnem lepo uspel, poskrbele smo za preobleke, scene, tudi konec je lepo oblikovan in na koncu dodane smešne nezgode in napake med snemanjem so tudi pri tem filmu močno vžgale.
V začetku aprila letos sem prijateljici povabila k sebi domov, kjer smo spet posnele kratek minutni smešni filmček. Ni nič posebnega, a je prisrčen.
In odločile smo se, da posnamemo celovečerni film! Zdaj smo se zadeve lotile z dosti večjo mero profesionalnosti. Po internetu sem kar nekaj časa brskala za podatki o snemanju filmov, igralstvu, scenografiji, vsem. Še najbolj pa o blue screenu. Na srečo ravno opremljamo eno izmed sob in starše sem prosila, da do začetka septembra pustijo vsaj eno steno prazno. Njo bom namreč spremenila v home-made blue screen, s katerim mi bo odprtih veliko več možnosti za dober film kot poprej.
Lotile smo se seveda tudi scenarija. Na začetku smo še nihale med dvema idejama. Naj bo film akcijski ali psihološka drama? O morilkah ali o sanjah? Odločale smo se kar nekaj časa. Film o treh poklicnih morilkah se je zdel morda nekoliko prekrut, sploh pa je bila tematika že tisočkrat videna v Hollywoodu. V psihološki drami, kjer se glavna junakinja zaradi pogostih nočnih mor zateče k učenju lucidnega sanjanja in na koncu ne razloči več realnosti od sanj, pa bi igral le en glavni lik. Nikakor se nismo mogle zediniti, katera od nas treh bi v filmu izstopala, saj smo do zdaj vedno imele vsaj približno enakovredne vloge.
Ker bi bil ta film prvi, ki bi bil (vsaj približno) profesionalno načrtovan in narejen, pa smo se odločile, da ga posnamemo kot nekakšen poskus. Da torej tudi tega ne bi objavile (razen če bi bil odličen, sapovzemajoč, presenetljiv, veličasten … ok, ok … 
) in zato ne potrebuje posebej globoke in edinstvene zgodbe (kot bi bila tista o sanjah). Zato smo se odločile, da film o sanjah posnamemo naslednje leto, ko bi stvari že bolj obvladale in bi imele tudi več časa (4 mesece poletnih počitnic, jahuu! 
). Za letos pa smo se tako odločile: Film o morilkah bi bil prekrut, zato smo zgodbo v grobem ohranile in naše vloge spremenile v poklicne tatice. In tako se je začelo pisanje scenarija, ki ga s prijateljico piševa še vedno in se že veseliva junija, ko bomo pričele s pripravami, ter avgusta, ko bomo film posnele. A do tam je še dolga pot in pisanje scenarija za celovečerni film tudi ni ravno mačji kašelj, saj moramo upoštevati tudi dane možnosti za snemanje. Za nekaj prizorov sploh ne vemo, če jih bomo lahko posnele (na primer v avli muzeja, seveda bomo vprašale za dovoljenje, a ni nujno, da ga bomo tudi dobile).
Tako je to. Do konca maja bova predvidoma (upam) napisali scenarij do konca. Junija bomo postavile blue screen, nakupile vse potrebno za ureditev scen, preverile možnosti snemanja, kupile novo kamero … Avgusta pa bo šlo zares!
Vem, da možnosti za poklicno kariero kot igralka ali režiserka v Sloveniji niso ravno velike, sploh pa ne, če nimam nobenih pravih profesionalnih izkušenj. Pa vendar se trudim, vsako leto bomo posnele nov, boljši film, in tudi naša igra se s tem izboljšuje. Morda bom kdaj igrala v gledališču (čeprav bi veliko raje v filmih), morda bom kakšnega izmed prihodnjih filmov kje objavila (na kakšnem filmskem festivalu), morda bom poskusila srečo v tujini. Sanjati ni nikoli greh, kajne?
Kategorija:
film,
načrti
2 komentarjev 12.05.2007 19:06
Kristina
Priznam, ne spoznam se preveč na bloge. Ne vem točno, o čem večina ljudi piše, svojega bom pač vodila po svoje.
Naj se najprej predstavim. Sem 17-letna Kristina. Hm, kaj več zaenkrat še ne izdam.
Preden sem odprla tale blog, sem bila nekaj časa na myspace-u. Tam sem pisala svoj blog, napisala nekaj vpisov … potem pa me je minilo, saj tam ni bilo skoraj nobenega Slovenca. Svojih (pre)dolgih monologov pa se mi res ni ljubilo pisati v angleščini. Zato sem račun na myspace-u zbrisala in se vpisala sem. Upam, da se bom tu bolje počutila.
Vpisi bodo verjetno bolj poredko. Trenutno imam ogromno dela za šolo. Saj veste, maj je, mesec borbe za ocene. Mesec, ko dijaki sedimo doma in se učimo, namesto da bi šli ven in uživali pomlad. Kakorkoli, napisala bom kaj, ko bom imela čas. Do takrat pa … uživajte :p
Kategorija:
aktualno
